Thomas Mann: Buddenbrookovi

Rada imam romane 19. stoletja. Mednje uvrščam tiste, ki so bili izdani v 19. stoletju, kakor tudi tiste, ki so bili napisani pozneje, a se dogajajo v 19. stoletju. Lahko bi rekli, da roman Thomasa Manna, Buddenbrookovi, spada v obe skupini. Dogajanje je postavljeno v 19. stoletje, roman pa je bil izdan na prelomu v 20. stoletje. Njegov avtor je eden najpomembnejših pisateljev 20. stoletja, a roman Buddenbrookovi, ima še vse značilnosti velikih realistično-naturalističnih romanov stoletja pred tem.

Roman je veličastna družinska saga štirih generacij Buddenbrookovih - ene najpomembnejših trgovskih rodbin iz mesta Lübeck na severu Nemčije.

Buddenbrookovi so bogati. Njihovo trgovsko podjetje ima stoletno tradicijo in posluje daleč naokoli. Ladje, ki jih nadzorujejo, plujejo po celotnem Baltskem morju. V domačem mestu imajo številna skladišča najrazličnejših dobrin. Živijo v razkošni vili na Mengstraße.
Pri Buddenbrookovih je samo po sebi razumljivo, da eden od sinov kmalu po tem, ko dopolni 16 let, zapusti šolo in se pridruži očetu, kjer se začne uvajati v trgovske posle. Čez nekaj let postane družabnik v očetovem podjetju in je sposoben v trenutku prevzeti urejanje vseh poslov podjetja. Poskrbljeno je tudi za ostale sinove. Lahko sodelujejo v družinskem podjetju, lahko pa se s pomočjo dediščine osamosvojijo in začnejo s svojim podjetjem.

Buddenbrookovi so poročajo v skladu s svojim družbenim položajem. Hčere se z bogato doto omožijo v kakšno drugo trgovsko družino; k sinovom pa se s starševskim blagoslovom priselijo bogate neveste iz drugih trgovskih družin. In takšni zakoni so večinoma presenetljivo srečni! Buddenbrookovi so namreč vzgojeni tako, da vedo, da je zvestoba načelom rodbine pomembnejša od izpolnitve osebnih želja.
Po veroizpovedi so Buddenbrookovi protestantje. To njihovi delavnosti, poštenosti in visokim moralno-etičnim načelom daje še dodatni zagon. Za Buddenbrookove je velika sramota, če podjetje finančno nazaduje ali - Bog ne daj, bankrotira - in če je kakšen od njihovih družinskih članov osumljen goljufanja ali kakšne druge nepoštenosti.

Takšna so nenapisana družinska načela, življenje pa včasih obere svoja pota.

Roman se začne leta 1835, ko se Buddenbrookovi vselijo v razkošno vilo, ki so jo kupili od neke propadle trgovske družine, in se konča slabih petdeset let pozneje, ko tudi njih same doleti podobna tragična usoda. V vmesnem času spremljamo rojstva posameznih članov družine, ki jih označuje slavnosten vpis v družinsko kroniko, njihovo šolanje s prikazom tipičnega šolskega dne v gimnaziji; spremljamo trgovske kupčije, snubljenja in poroke, bolezni (psihične, fizične in namišljene), njihovo zdravljenje; na koncu pa tudi umiranje - dolgotrajno ali nenadno, in pogrebe. Vsega je na pretek in je tako mojstrsko sestavljeno v živobarvni kalejdoskop splošnih življenjskih usod, da je bilo knjigo veselje brati.

V romanu nastopa veliko število oseb. Kar nekaj je glavnih, precej več stranskih. Od tistih glavnih pisatelj največ pozornosti posveti sestri in dvema bratoma iz tretje generacije Buddenbrookovih.

Thomas Buddenbrook je predstavnik rodbine kot se šika. Zvest načelom družinske trgovske tradicije, dejaven v političnem življenju mesta, mož in družinski oče. To bi za uspešno nadaljevanje podjetja moralo zadostovati, a kaj ko se časi spreminjajo. Podjetje Buddenbrook pod Thomasovim vodenjem pričenja hirati in zdi se, da se je rakova pot začela ravno takrat, ko je na zunaj vse izgledalo najbolj bleščeče in uspeha polno. Podjetje je obeleževalo stoletnico ustanovitve in celo mesto je praznovalo. Thomas je dobil naslednika, izvoljen je bil v senat in zgradil je novo hišo. Zdi se, da nič ne more iti narobe. Toda Thomas takole razmišlja:
Vem, da se zunanja, vidna in otipljiva znamenja in simboli sreče in vzpona pogosto pokažejo šele tedaj, ko gre v resnici vse že spet navzdol. Ta zunanja znamenja potrebujejo časa, da se pokažejo, kakor svetloba zvezde tam gori, ki o njej ne vemo, ali ne ugaša, ali pa ni že ugasnila, ko nam sije najbolj svetlo...

In ima povsem prav.

Christian Buddenbrook je precej drugačen od svojega brata. Trudi se, da bi mu bil podoben, a ne gre. Ne more tako neutrudno slediti načelom protestantske marljivosti kot njegov brat. Takole Christian odgovarja na bratove očitke:
Delaj! Če pa ne morem! Če pa tega trajno ne morem, strela božja!? Jaz ne morem dalj časa isto stvar delati, ves betežen sem od tega! Če si ti to mogel in če to moreš, tedaj bodi vendar vesel, toda ne sodi, saj kake zasluge pri tem ni... Bog da temu moč, drugemu pa ne...
Nismo vsi za vse. Christiana je bolj kot trgovanje zanimalo gledališče, a te svoje ljubezni seveda ni mogel v popolnosti podoživeti. Okolje in vzgoja sta naredila svoje.

Cristianova in Thomasova sestra Tony je moja najljubša oseba romana. To je izredno temperamentna, odločna in samozavestna ženska. Lahko bi rekla tudi svojeglava, a samo do meje, ki jo še dopušča zvestoba do rodbine. Tony se, recimo, čeprav težko, vendarle brez hudega nasprotovanja odreče ljubezni svojega življenja in se poroči po željah svojih staršev, ker je to ugodno za rodbino. Njena življenjska zgodba je podobna zgodbi družine Buddenbrook. Doživlja poraz za porazom in vsak od njih jo oslabi za dodaten odtenek. A vendar Tony za razliko od moških potomcev družine in svojih sorojencev ne obupa. Z vsako stopničko na poti navzdol se z nekakšno preprosto otroško naivnostjo in prostodušnostjo sprijazni z dogodki in kljub temu, da je njen ponos močno prizadet, živi in se bori dalje. Šele proti koncu knjige začne dvomiti v pravilnost življenjske poti stalnega pehanja za uspehom in podvomi v vero o Božji pravičnosti ter tolažbo "nekega svidenja" z ljubljenimi, ki so že umrli:
"...so pa trenutki, ... Bog me kaznuj, ko človek zdvomi nad pravičnostjo, nad dobroto...nad vsem. Verjemite, da življenje razbije v nas marsikaj, uniči marsikatero vero...Neko svidenje...Če bi bilo res..."
Kljub vsemu pa lik Tony Buddenbrook v bralcu budi prepričanje, da se splača boriti in upati, pa čeprav je le malo možnosti za srečen iztek dogodkov.

Poleg glavnih oseb v romanu nastopa še veliko stranskih - nekje sem prebrala, da jih je več kot 400. Pri njihovem orisu je prišel do izraza tisti posebni humor Thomasa Manna, ki ga imam rada. Ne vem, če ga bom znala opisati. Skriva se v kratkih stavkih, ki spremljajo te osebe, kadarkoli se v pojavijo. Včasih je to njihov način govorjenja, kakšna kretnja, izraz na obrazu, ali pa enostavno pikrost in ujedljivost, na primer gospodičen Buddenbrook iz Breite Straße - Thomasovih, Christianovih in Tonyjinih sestričen, ali patetično solzavo snubljenje Tonyjinega ženina. Zaradi teh humorističnih vložkov je roman kljub svoji tragični zgodbi daleč od tega, da bi bil zamorjen, temačen ali kako drugače težko berljiv.

K napetosti zgodbe pripomore tudi poseben, zanimanje vzbujajoč način pisanja. Tudi tukaj pogosto ne manjka prikritega humorja in ironije. Marsikatero poglavje se namreč konča s stavkom, kot je na primer tale: Ko se je leto 1859 bližalo koncu, se je zgodilo nekaj strašnega... Pri točno tem stavku potem v naslednjem poglavju še dolgo ne zvemo, kaj je tisto strašno, kar se je zgodilo. Trepetamo za Tony, ki se na vrat in nos vrača v domačo hišo, in šele precej pozneje zvemo, da je tisto "strašno", kar je pognalo Tony v beg, "samo" moževo nočno ruvanje s služkinjo na stopnišču. Pogosto se pa po takšnih stavkih, ki nekaj napovedujejo, res zgodijo hude stvari. Še pogosteje pa se tragične stvari dogodijo povsem nepričakovano in bralca dodobra presenetijo. Takšen je Thomas Mann, ko piše romane. Odličen.

Roman Buddenbrookovi je Thomas Mann izdal leta 1901, ko je bil star samo 26 let. Knjiga je v njegovem rodnem Lübecku povzročila precej zgražanja, saj so se mnogi meščani in Mannovi sorodniki prepoznali v nastopajočih osebah. Roman se je slabo prodajal. Ceniti so ga začeli šele precej pozneje. 28 let po izidu, ko je bil Thomas Mann že slaven pisatelj in sta bili njegovi mojstrovini Čarobna gora in Smrt v Benetkah že napisani, je za Buddenbrookove dobil Nobelovo nagrado.

Čeprav z Buddenbrookovimi Thomas Mann še ni čisto pravi Thomas Mann, me je knjiga prevzela. Spet je bil to eden tistih romanov, ob katerih imam občutek, da če berem, živim več življenj. (Saj veste, kaj je napisal Anonimni na konec mojega bloga:)
Hvaležna sem za zanimivo potovanje v 19. stoletje, v intimne doživljaje neke družine; če pa bo vse tako, kot smo si zamislili, že čez nekaj tednov obiščem tudi kraj dogajanja romana. In poročam, kako Lübeck danes živi s Thomasom Mannom in Buddenbrookovimi.

★★★★★ 

Thomas Mann z ženo Katjo,
 leta 1953, pred ruševinami hiše na Mengstraße
  (vir: buddenbrookhaus.de)

Mann, Thomas
Buddenbrookovi
iz nemščine z delno uporabo R. Kresalovega prevoda prevedel: Robert Pohar
originalni naslov: Buddenbrooks
Državna založba Slovenije, 1957
799 strani