petek, 9. september 2016

Literarni sprehod po Berlinu

Berlin je bil vedno pomembno mesto. Na oder evropske zgodovine je stopil leta 1415, ko je Sigismund Luksemburški, cesar Svetega rimskega cesarstva, Friedrichu I. von Hohenzollernu podaril v dedno last deželo Brandenburg. S tem se je začel vzpon ene najpomembnejših evropskih sil - Prusije. Berlin je postal njena prestolnica.
Pozneje, ko je pod pruskim pokroviteljstvom prišlo do združitve vseh nemških dežel, je Berlin postal glavno mesto Nemčije.
Na žalost pa je bil Berlin tudi središče Hitlerjeve Nemčije in pozneje s svojim zidom simbol na silo razdeljene Nemčije, a to, kot da mu ne more do živega. Mesto je namreč tudi iz temnih poglavij svoje zgodovine vedno potegnilo nekaj dobrega in šlo dalje, še močnejše kot prej. Danes je Berlin živahno, prijazno, napredno, raznovrstno mesto, ki je tolerantno do marsičesa.

V Berlinu so živeli številni pisatelji in marsikatera knjiga ima svoje prizorišče postavljeno v to mesto. Svoj literarni sprehod po mestu bom omejila le na strogo središče Berlina in ob tem omenila knjige, ki so mi še posebno jasno stopile iz spomina.

Začeli bomo na Alexanderplatzu in končali pri Brandenburških vratih. Premikali se bomo v skoraj ravni, okrog 3 km dolgi liniji, ki poteka z vzhoda proti zahodu.

Alexanderplatz

Alexanderplatz je tesno povezan s srednjeveškimi koreninami mesta. Blizu enih najpomembnejših vrat v mesto, je bil dolga leta prostor, kjer so se srečevali trgovci od blizu in daleč. Svoje ime je trg dobil leta 1805 v čast ruskemu carju Alexandru I., ki je tisto leto obiskal Berlin.

Imela sem trdni namen, da pred obiskom Berlina preberem znani roman Alfreda Döblina, Berlin Alexanderplatz. Roman o bivšem kaznjencu naj bi na enkraten način oživel svojevrsten duh kraja, ki je bil vedno živahen, mrzlično divji in neukrotljiv. Kaj boljšega bi si lahko želela! Pa na žalost ni šlo. Že po nekaj straneh sem knjigo odložila.

O razburljivi naravi življenja na Alexanderplatzu bom torej verjela kar na besedo. Tudi ob dandanašnjem sprehodu po trgu ni sledu o kakšni posebni karizmi, ki naj bi jo kraj imel. V 2.svetovni vojni je bil namreč trg močno poškodovan in vzhodnonemška oblast ni imela najbolj srečne roke pri obnovi kraja. Najimenitnejši je danes seveda leta 1969 zgrajen Fernsehturm, 368 m visok televizijski stolp, ki je še danes najvišja zgradba v Berlinu, in druga najvišja v Evropi. Stolp se zlahka vidi s katerega koli dela Berlina. In to je bil tudi njegov glavni namen - pokazati Berlinčanom (predvsem tistim na zahodni strani Berlinskega zidu), kako velika sta znanje in gospodarska moč socialistične države, da zmore zgraditi, tako mogočno zgradbo.
Fernsehturm -
na krogli igra svetlobe v obliki križa
A kot se ob takšnem arogantno-nadutem vedenju rado zgodi, se je usoda poigrala z naročniki izdelave Fernsehturma. Ob sončnem vremenu se namreč na jekleni oblogi stolpa zaradi odseva sončnih žarkov zariše podoba križa. Za ateistično družbeno elito Vzhodne Nemčije je bilo to precej neprijetno. Rekli so celo, da gre za "papeževo maščevanje". Ob tem se lahko samo nasmehnemo. Na nepričakovano igro svetlobe na Fersehturmu sem bila opozorjena v knjigi Neila MacGregorja, Germany, Memories of a Nation.

Alexanderplatz pa je omenjen še v dveh knjigah, ki sem ju pred kratkim prebrala. August, iz istoimenske kratke zgodbe Christe Wolf, ki je pripeljal turiste  iz izleta v Prago spet nazaj v Berlin, je svojo vožnjo končal na Alexanderplatzu. Majki, iz romana Čik, pa se bo mogoče srečal z Izo pod uro na Alexanderplatzu - priljubljenemu kraja srečanja Berlinčanov in tudi turistov.

Museuminsel

Marx in Engels v Berlinu
Naš sprehod po Berlinu nadaljujemo v smeri proti Museumsinsel. Še prej gremo skozi park, kjer je veličasten dvojni kip Marxa in Engelsa (prvi sedi, drugi pa stoji) - da ne bi slučajno pozabili, da smo v samem središču vzhodnega dela Berlina, bivše prestolnice Nemške demokratične republike. Pri delitvi Berlina so Sovjeti dobili najlepše predele mesta. Mednje vsekakor sodi tudi Museuminsel.
Ko sprehajalec vstopi med stavbe Altes in Neues Museum, Alte Nationalgalerie in Pergamonmuseum, se zdi, kakor bi vstopil v antično Grčijo. Stavbe muzejev so kot starogrški templji, vsepovsod stebrišča z dorskimi, jonskimi in korintskimi kapitlli. Prusi, ki so gradili te mogočne stavbe, se niso imeli za vojskujoče in nasilne ljudi (kakor jih pogosto dojemajo ostali Nemci, pa tudi drugi Evropejci), ampak podobno kot Stari Grki predvsem za ljudi kulture in demokracije.

Ob obilici muzejev in dragocenosti, ki jih le-ti hranijo, se je težko odločiti, kaj izbrati za ogled. Mi smo se odločili za Neues Museum, ki hrani staroegipčansko zbirko umetnin.

Dve knjigi sta, ki sta mi pred mnogimi leti vzbudili ljubezen do kulture Starega Egipta. Prva je pripoved Zlati faraon, Karla Brucknerja, druga je strokovna knjiga Nofretete, Philippa Vandenberga. V Zletem faraonu je govor o odkritju grobnice mladega faraona Tutankamona, v drugi o odkritju prelepega doprsnega kipa njegove tašče kraljice Nofrete. Ta kip hranijo v berlinskem Novem muzeju. Že od nekdaj sem si ga želela ogledati - dokler je še v Nemčiji. Egipt se namreč že dalj časa prizadeva, da bi kip Nofrete vrnili v državo, iz katere izhaja. Nemčija tega ne želi storiti in zatrjuje, da je kip prišel k njim na povsem legalen način. Glede na to, kar je zapisano v knjigi nemškega pisatelja, Nofretete, je zelo verjetno, da Nemci nimajo čisto prav.

Kakor koli že, vesela sem, da je Nofrete (še vedno) v Nemčiji. Kip je še lepši, kot sem pričakovala in kot ga prikazujejo fotografije. Zdi se mi neverjetno, da je nekdo že pred 3400 leti!! uspel narediti nekaj tako dovršenega. Kipar Tutmosis je bil resnični umetnik.
V Neues Museum je poleg Nofretete še veliko drugega vredno ogleda. Toda če se obiskovalec osredotoči le na predmete iz obdobja Amarne, je to čisto dovolj. Upodobitve božanskega faraona in njegove družine iz tega obdobja staroegipčanske zgodovine so precej bolj prisrčne in realistične od tistih iz drugih obdobij, ki so kar preveč strogo zategnjene.

Nasproti Muzejskega otoka pospešeno gradijo Stadtschloss. Stadtschloss je bila mogočna mestna rezidenca družine Hohenzollern, ki je stoletja neprekinjeno vladala Prusiji in nato celotni Nemčiji. Grad je bil ob koncu 2.svetovne vojne ob bombnih napadih zaveznikov močno poškodovan. Dalo bi se ga obnoviti, a se vzhodnonemške - ali bolj pravilno, sovjetske oblasti, za kaj takega niso odločile. Do obnavljanja pruske veličine namreč niso imeli velikega veselja. Ruševine mestnega gradu pruske vladajoče rodbine so tako dokončno porušili - razen drobne malenkosti, balkona, s katerega je leta 1918 komunist Karl Liebknecht razglasil Svobodno socialistično republiko Nemčijo - tega so ohranili. Na mestu prvotnega gradu so nato zgradili modernistično Palast der Republik, iz jekla, brona in stekla. Stavba je bila med vzhodnimi Berlinčani precej priljubljena in zaradi tega se pojavljajo dvomi, ali je bilo prav, da so stavbo po združitvi obeh Nemčij leta 1989 porušili in ponovno začeli graditi grad.
Sprašujete se, kakšna je povezava novega Stadtschlossa z literaturo? Ne velika, a vendar obstaja. Ko bo gradnja končana, bodo Nemci imeli svoj "British Museum", kar pomeni, da bodo v njem razstavljeni najrazličnejši artefakti svetovne kultune dediščine kot v podobnem muzeju v Londonu. Razstavo v Humboldtforumu (kakor se bo muzej imenoval), bo postavil bivši direktor British Museuma, meni zelo ljubi avtor zgodovinske knjige, ki jih v tem blogu vedno znova omenjam, Neil MacGregor.

 Bebel-Platz

Naslednja postaja na sprehodu po Berlinu je Bebel-Platz. Ljubitelji literature se preden stopijo na ta trg, ustavijo še pri stojnicah z rabljenimi knjigami, ki vsak dan stojijo pred vrati Humboltove univerze, kakšno od knjig tudi kupijo in se nato le odpravijo na bližnji Bebel-Platz, da poiščejo prav poseben in zelo tragičen spomenik knjigam. Spomenik je pod nivojem trga, prekrit s steklom in se ponoči, ko je osvetljen, precej lažje najde kot podnevi. Prikazuje prazne knjižne police. Poleg pa se najde še napis Heinricha Heineja iz leta 1820:
Das war ein Vorspiel nur, dort wo man Bücher verbrennt, verbrennt man am Ende auch Menschen.
Po slovensko: To je bil samo uvod, tam kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo tudi ljudi.
spomenik zažganim knjigam

Ja, na Bebel-Platzu so sežigali knjige. 10. maja 1933 so nacistični študentje iz bližnje državne knjižnice na ta trg prinesli vse knjige, ki po njihovem mnenju niso bile dovolj "nemške" in jih zažgali. Med njimi je bila tudi knjiga Ericha Marie Remarqueja, Na Zahodu nič novega.
Mene je pa najbolj pretresel zgoraj navedeni preroški stavek H. Heineja, ki je bil izrečen več kot sto let pred grozljivimi nacističnimi zločini. Strašljivo je, da se zgodovina tako zelo ponavlja in da se iz njenega poteka tako bore malo naučimo.

Unter den Linden, Reichstag, Brandenburger Tor

Ko zapustimo trg, kjer so sežigali knjige, se odpravimo po verjetno najslavnejši berlinski ulici - Unter den Linden (Pod lipami) proti Brandenburškim vratom. Po tej ulici se je sprehajala Effi Briest iz istoimenskega romana Theodorja Fontaneja, ko je z materjo nakupovala svojo balo. Mogoče so bile lipe, ki v štirih vrstah stojijo ob ulici, takrat košatejše, kot so danes. Ko se približujemo Brandenburškim vratom, se lahko spomnimo tudi Rite iz romana Razklano nebo, Christe Wolf, ki je morala biti tu nekje v bližini, ko je prišla na obisk k Manfredu. No, lipe na Unter den Linden, ki jih je ona opazovala, so bile verjetno še vse uboge od bombardiranja, ki jih je prizadelo ob koncu vojne.

Berlinski zid 1961-1989
Pri Brandenburških vratih se začne knjiga Neila MacGregorja Germany, Memories of a Nation. Konča se le nekaj metrov stran pri stavbi Reichstaga. Vmes knjiga prepotuje celotno Nemčijo z vsemi pomembnimi zgodovinskimi dogodki, ki so se pripetili v zadnjih 500 letih. Izbira začetka in konca knjige je pomenljiva. Obe pomembni stavbi sta bili namreč v letih od 1961 do 1989, čeprav zelo blizu druga drugi, ločeni tako močno in dosledno, da si težko predstavljamo. Med njima je bil postavljen Berlinski zid, ki je nepredušno ločeval vzhodni del mesta od zahodnega. Ljudi, ki so želeli preko, so streljali. Danes se na tem mestu težko najde kakršne koli sledi ostankov zidu. In prav je tako. Če dobro pogledate po tleh, potem le najdete označbo, ki kaže, kje je zid potekal. Vije se po cesti med Brandenburškimi vrati in Reichstagom ter se nato spusti po stopnišču navzdol in ponikne v reko Spree, ki teče mimo. Proti večeru, ko smo bili mi tam, so ljudje posedali po obrežju reke in oprezali za Pokemoni, ki jih je bilo na tem kraju res veliko; sproščeni in zadovoljni. Marsikdo pa se je ustavil tudi pri Belih križih na zahodnem  bregu reke. Na vsakem križu je eno ime, datum rojstva in datum smrti. To so imena tistih, ki so s plavanjem preko reke želeli prebegniti iz vzhodnega v zahodni Berlin, a so bili med begom ustreljeni. Prva žrtev je bila umorjena že deset dni po začetku gradnje zidu leta 1961, zadnja manj kot deset mesecev pred padcem zidu leta 1989.

Berlinski zid (rumeno) je potekal med
 Reichstagom - zahodni Berlin (zelena puščica)
 in Brandenburškimi vrati - vzhodni Berlin (rdeča puščica)

Pri Brandenburških vratih se naše literarno potovanje konča. Pot bi lahko nadaljevali dalje po ravno začrtani smeri in se napotili še v zahodni del Berlina. Lahko bi sledili Effi Briest na Tiergarten, a to bi bilo že preveč. Nekaj prijetnih stvari je dobro pustiti še za naslednji obisk mesta.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)