Haruki Murakami: Wenn der Wind singt

Na Japonskem je ravnokar izšel nov roman Harukija Murakamija. Natisnili so točno milijon(!) trdo vezanih knjig, v tiskarni pa se že pripravlja ponatis. Vrste Harukistov so se na dan izida vile pred knjigarnami, ki so prav zaradi te priložnosti izjemoma odprle svoja vrata že opolnoči, da bi dobili svoj izvod knjige - pravzaprav dveh knjig. Najnovejši roman tega slavnega japonskega pisatelja je namreč tako obsežen, da so ga morali izdati v dveh knjigah. Naslov je Kishiancho Goroshi ali Ubiti comendatorja. O vsebini romana ne vem veliko. Šlo naj bi za zgodbo moža živečega v gorah, ki se mu življenje, potem ko sreča "Commendatore"-ja (italijansko za komandant), popolnoma spremeni.

Več kot 35 let nazaj je Haruki Murakami napisal svoj prvi roman. Ravnokar sem ga prebrala in sicer v nemškem prevodu z naslovom Wenn der Wind singt. Roman še ni preveden v slovenski jezik.
Takrat - leta 1978, ko je Haruki Murakami začel s pisanjem tega romana, seveda še ni bilo jasno, da bo nekoč eden najslavnejših in najbolj branih svetovnih pisateljev. Še celo sam ni bil prepričan v to, da se bo kdaj lahko preživljal s pisateljevanjem.

Star je bil 30 let, poročen in lastnik majhnega jazz lokala v Tokiu. Za odprtje lokala, kjer so vrteli glasbo s plošč in v katerem so priložnostno nastopali mladi jazz umetniki; obiskovalcem pa so postregli s kavo, alkoholnimi pijačami in čem malim za pod zob, sta se morala z ženo hudo zadolžiti. Da sta redno odplačevala dolg, sta trdo delala. Imela sta več zaposlitev istočasno in živela sta sila asketsko. V stanovanju nista imela ne televizije in ne ogrevanja, zaradi česar sta v prvih letih svojega samostojnega življenja zime preživljala bolj ali manj le v postelji. Skupaj s svojima mačkama.

Leta 1978 je Murakamijev jazz lokal že dokaj dobro tekel, a še vedno je bilo treba od zore do mraka krepko poprijeti za delo - delati sendviče, mešati koktajle ter odganjati nadležne in pijane goste.
In v tistem času - neko sončno aprilsko popoldne, je prišlo pri bodočem pisatelju do razsvetljenja. Dobesedno razodetja. Bil je na otvoritveni basebolski tekmi svojega priljubljenega moštva in tam je eden od igralcev izredno lepo in natančno odbil žogo. V tistem trenutku je Murakamija - kot strela z jasnega, prešinila misel: "Ja - mogoče pa lahko napišem roman."

Na poti domov se je ustavil v papirnici, kupil pisalo in papir ter takoj začel z delom. Edini čas, ki si ga je lahko privoščil za pisanje, je bilo nekaj ur pred sončnim vzhodom. Tako je pisal približno pol leta in nastal je njegov prvenec z naslovom Kaze no uta wo kike.

A zgodbe o nastanku prvega romana izpod peresa Harukija Murakamija s tem še ni konec. Ko je ob zaključku pisanja pogledal na ustvarjeno, je bil razočaran. Zgodba ga sploh ni navdušila. Prav nič zanimiva se mu ni zdela in ko je bral, ni imel prav nobene želje, da bi besedilo prebral do konca. Če roman ni bil všeč niti njemu samemu, kako bo navdušil šele bralce, se je spraševal. Tukaj je nato spet nastopil eden od pomembnih in usodnih trenutkov v njegovem življenju. Prav zlahka bi opustil pisateljevanje in se zadovoljil z mislijo, da pač nima talenta za pisanje. Toda ne. Haruki Murakami se je lotil problema z drugega konca. Roman je zavrgel in začel na povsem drugačen način pisati novo različico romana. 

Odložil je pisalo in za pisanje začel uporabljati pisalni stroj z latinsko tipkovnico. Tokrat je pisal v angleškem jeziku. Vendar pa njegovo znanje angleščine v tistem času ni bilo posebno dobro. Njegov besedni zaklad je bil skromen in tvorba stavkov je bila lahko le preprosta. Zaradi te omejitve je iz svoje začetne verzije romana moral črtati vse zapletene oblike izražanja in svoje misli poenostaviti na največji možni način. Presenečeno je ugotovil, da se tudi na takšen način lahko izredno dobro opiše občutja in razmišljanja literarnih junakov. "Tako moraš pisati! To bi bil lahko tvoj osebni stil pisanja," mu je šinilo skozi možgane in v svet literature je vstopil nov pisatelj. Angleško besedilo je nato samo še "prevedel" v japonščino - seveda ne dobesedno, in napisan je bil njegov prvi roman, ki je bil leto pozneje že nagrajen s prestižno japonsko literarno nagrado. Začela se je ena najuspešnejših literarnih poti našega časa.

Kako bi lahko ob vsem zgoraj napisanem ostala neprizadeta? Murakamijev prvenec sem morala na vsak način prebrati.
Bila je to prav zanimiva izkušnja. Knjiga je Murakamijeva in ni Murakamijeva.

V romanu prvoosebni pripovedovalec opisuje dogodke med fakultetnimi počitnicami, ki jih je preživel v domačem kraju. Čas dogajanja je natančno določen - od 8. do 26.avgusta 1970.

Glavni junak skupaj s svojim prijateljem, imenovanim "Podgana", poseda v lokalu, pije pivo in razpravlja o najraznovrstnejših temah, ki so v tistem času zanimale mlade ljudi: o študentskih protestih, o bogatih, ki živijo na račun revnih ("Bogati bi morali drek žreti!" "Veš, zakaj ne maram bogatih? Ker ne znajo misliti.") o smislu življenja, o smrti, ki izbriše spomin na večino ljudi ("Sto let po smrti, se me nihče več ne bo spominjal."), o ženskah, pa tudi o pisanju romanov ("Kakšni romani so to, če v njih nihče ne umre in ne seksa?").  Ne manjka tudi ljubezenski podobna zgodba.

Roman je strogo realističen in ne vsebuje nobenih magičnih prvin - v tem se razlikuje od poznejših in za Murakamija bolj značilnih romanov. Glavni junak pa že kaže lastnosti, ki jih ima večina moških junakov v Murakamijevih romanih: pozoren, umirjen in zanesljiv je; le da v tem romanu popije ogromne količine piva, ne pa, tako kot v poznejših romanih (npr. v Brezbravnem Tsokuruju) kave;) in še ni čisto odraslo uglajen in brez robov. Prikupen 21 letni mladenič.

Iz romana se lahko jasno razbere, v kakšnih okoliščinah je nastajal. Murakami svoj prvenec ljubkovalno imenuje "Roman kuhinjske mize". Pisal ga je namreč za kuhinjsko mizo, v nemogočih urah dneva. Roman je sestavljen iz 40ih kratkih poglavij, ki so še dodatno razdeljeni v manjše, z zvezdicami označene dele. Prav lahko si predstavljam, kako je pisatelj vsak dan napisal enega od teh delov. Vsak dan je lahko začel s pisanjem novega, saj posamezni odlomki med seboj niso tesno povezani - kar nametani so eden zraven drugega in ne sledijo posebno tesno glavni temi. Prav nič narobe ni bilo, če se je s pripovedjo odmaknil od osnovne zgodbe in se potem čez nekaj dni, oz. čez nekaj poglavij, ponovno vrnil k njej - kot sta mu razpoloženje in energija za kuhinjsko mizo to dovoljevali.
Stil pisanja je pričakovano preprost. Stavki so kratki in jasni. Veliko je dobesednega govora.

Roman Harukija Murakamija Wenn der Wind singt je odličen prvenec, iz katerega kipita mladostna lahkotnost in svoboda. Življenje mladih protagonistov še ni obremenjeno s težo dogodkov odraslega, zrelega življenja in je zato še posebej simpatično. Roman ni idealno zasnovan in dodelan, a prvencu tega ne bomo zamerili. Nasprotno. Zaradi tega je očarljiv - še posebno, če gledamo nanj s perspektive poznejših Murakamijevih romanov.
Knjiga mi je bila všeč. Nakazuje eno izmed možnih literarnih poti, po kateri bi se Haruki Murakami prav lahko podal, pa se ni. Odločil se je za nekaj drugega - nekaj bolj magičnega in manj realističnega. Kljub mojim povsem drugačnim željam;) Je že vedel zakaj.

★★★★☆

Haruki Murakami leta 1982
(vir: haruki-murakami.com)

Murakami, Haruki
Wenn der Wind singt, Pinball 1973: zwei Romane
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
originalni naslov: Kaze no uta wo kike, 1973-nen no pinboru
Köln: DuMont Buchverl 2015
266 strani
ISBN 978-3-8321-9782-7