ponedeljek, 20. marec 2017

Florian Illies: 1913 (zima)

Leto 1913 je bilo prav posebno leto.
Nemški umetnostni zgodovinar Florian Illies ga imenuje "Poletje stoletja". Leta 1913 se je namreč zdelo, da je vse mogoče. V literaturi, glasbi in likovni umetnosti so nastajale mojstrovine, ki jih cenimo še danes - mnoge od njih veljajo za prelomne in so svet umetnosti usmerile na povsem nove poti.
V letu 1913 je vse cvetelo in evropska kultura je bila na vrhuncu. Proust je začel iskati Izgubljeni čas. Kafka je pisal ene najlepših pisem v literarni zgodovini. Ernst Ludwig Kirchner je slikal mestni vrvež Berlina na povsem nov način. Stravinski je ubiral nove poti v glasbi in še bi lahko naštevala.
A ne samo na področju umetnosti, tudi v znanosti so se dogajale velike spremembe. Sigmund Freud je na Dunaju razvijal povsem novo razumevanje in metodo psihiatričnega zdravljenja.

V tem času je Hans Castorp, ne da bi vedel, preživljal svoje zadnje leto na Čarobni gori in tudi on se - prav tako kot večina ostalih - tistih, ki so v resnici živeli v tistem letu sredi "poletja stoletja", ni zavedel, da se napovedujejo velike spremembe, ki bodo za vedno spremenile podobo Evrope in tudi ostalega sveta. Prva - in nato še druga svetovna vojna, sta bili pred vrati in sta Evropi prinesli jesen ter hladno zimo, ki sta se ponekod zavlekli vse do konca stoletja, povsod pa povzročili globoke rane, ki se dolgo niso zacelile. Veliki diktatorji 20. stoletja, ki so bili v tej evropski tragediji udeleženi in so zanjo v veliki meri tudi odgovorni, so bili leta 1913 že na zgodovinskem prizorišču, a so igrali še povsem nepomembne stranske vloge.

To zadnje leto pred izbruhom svetovne vojne - pred strašnim padcem evropske kulture in civilizacije, si Je Florian Illies namenil opisati v svoji knjigi. In to mu je zelo dobro uspelo! Začne s prvim novoletnim dnem leta 1913 in nato mesec za mesecem sledi svojim junakom - večinoma najrazličnejšim znanim umetnikom, pa tudi drugim, po različnih mestih Evrope, včasih pa ga zanese tudi kam dlje. Opisuje njihovo razmišljanje, različne doživljaje, njihove uspehe in poraze, sprejetost v takratni družbi in podobno. Na ta način dobi bralec svojevrsten vpogled v čas pred več kot stoletjem, ko je bilo marsikaj povsem drugače, kot je danes, a v osnovi, globoko v jedru, vseeno tudi zelo podobno.

Ko sem knjigo zagledala v knjigarni, sem v trenutku vedela, da jo moram kupiti. Knjige, ki na takšen svojevrsten način nudijo vpogled v nek že pretekli čas, so mi že od nekdaj všeč. Raje kot da spremljam usodo ene izmed oseb skozi čas (to je lahko dolgočasno), imam selitev v neko zgodovinsko obdobje, npr. v leto 1913, kjer potem lahko opazujem večjo skupino ljudi skupaj, in preko njihovih usod, ki so pogosto povezane - pa za te povezave sploh nisem vedela, dobim čisto nov vpogled v neko zgodovinsko obdobje in dogajanje.
Ker je Illiesova knjiga pisana strogo kronološko, sem se odločila, da jo bom brala po mesecih. Januar 2017 v mojem življenju in januar 1913 v knjigi, nato februar in marec; mesec za mesecem do konca leta, ko mislim z branjem knjige zaključiti. Prepričana sem, da bo na takšen način doživetje knjige še globlje in intenzivnejše, tudi zanimivejše; množica podatkov o najrazličnejših osebah pa lažje obvladljiva.


Pri nas je že vse pripravljeno za prihod pomladi. Sprehajalne poti so posute s svežim peskom, travnate površine pograbljene, zemlja za gredice z rožami razrahljana - vse čaka na prve poganke pomladi. Preden vse ozeleni in zacveti je mogoče ravno še dovolj časa, da opravim z zimo oz. s prvimi tremi meseci leta 1913.


1913 - ZIMA

Leta 1913 je bila huda zima. Sneg je dolgo in debelo ležal po Evropi, a to ni vplivalo na živahni kulturni utrip Evrope.

Mladi Franz Kafka je v Pragi pisal ljubezenska pisma Felicii Bauer - mladi Berlinčanki, uradnici, ki je rada plesala tango in v katero je bil nesmrtno zaljubljen. Če bi radi prebrali njegova čudovita pisma, posezite po knjigi Pisma Felice Bauer 1912-1913, ki jo je izdala založba Beletrina.
V tem času je bil v Pragi tudi Albert Einstein. Na sveže je bil skregan s svojo ženo Milevo, ki mu je - tudi sama odlična matematičarka, v veliki meri pomagala pri njegovi znanstveni karieri. Hladno se je odmaknil od nje in začel pošiljati ljubezenska pisma svoji sestrični.
V Pragi je bil v tem času tudi Franz Werfel. Mnogo let pozneje je napisal kratek roman Bledomodra ženska pisava, ki je v lanskem letu name naredil velik vtis. Pisal ga je v času, ko sta z ženo, Almo Mahler Werfel, pred nacizmom bežala preko Francije v Španijo. A Alme leta 1913 še ni poznal.

Le-ta je v zimi leta 1913 burila duhove na Dunaju. Bila je v središču pozornosti. Vsi so se spraševali, katerega snubca bo izbrala lepa in inteligentna mlada vdova po slavnem skladatelju Gustavu Mahlerju. Za njeno roko sta se borila najmanj dva. Prvi je bil slikar Oskar Kokoschka, ki je - prepričan v svoj uspeh pri Almi, naslikal Dvojni portret, iz katerega se je dalo sklepati, da je z Almo že najmanj zaročen. Portret je razjezil Almininega drugega snubca Walterja Gropiusa - tudi velikega umetnika, ustanovitelja umetniške skupine Bauhaus.

Rainer Maria Rilke je v začetku leta 1913 pred zimo pobegnil v sončno Španijo in se čudil cvetočim mandljevcem sredi januarja. Nastala je ena njegovih najlepših pesmi, ki so jo vzbudili ravno ti cvetovi mandljevca. Medtem ko je pesnikoval, je redno pisal svoja pisma gospe mami, pa tudi raznim ženskam, katerih ljubimec je kdaj koli bil.

Med njim je bila tudi Lou Andreas-Salome - fatalna ženska, ki je na podvezici svoje nogavice nosila dolgo vrsto skalpov največjih kulturnih duhov tistega časa; med drugim poleg Rilkejevega še tiste od Nietzscheja, Tolstoja in Franka Wedekinda. Temu zadnjemu je bila navdih za njegovo Lulu - o filmu Lulu, ki je bil posnet po Wadekindovem dramskem besedilu, sem že pisala. A leta 1913 je Lou Andreas-Salome bolj od  moških zanimala psihiatrija - z zanimanjem se je udeleževala kolegijskih srečanj, ki jih je na Dunaju za zaprto družbo strokovnjakov prirejal Sigmund Freud.

Kaj vse se je še dogajalo v prvih treh mesecih leta 1913? Nemogoče je o vsem pisati.
Thomas Mann je dobil porazne kritike za svoje dramsko delo Fiorenza. In v Tel-el-Amarni v Egiptu so delili umetnine, ki so jih v tekoči sezoni izkopali nemški arheologi. Doprsni kip kraljice Nofretete je (po pravici ali ne)  odpotoval v Nemčijo. Lahko si ga ogledate v Neues Museum v Berlinu.

Med prebiranjem knjige sem naletela na številna imena umetnikov, za katere sem slišala prvič. Ena od njih je nemška ekspresionistična pesnica Else Lasker-Schüler. Leta 1913 je bila po ločitvi od moža v veliki finančni stiski. Prijatelji umetniki so ji pomagali po svojih najboljših močeh. Med drugim so Oskar Kokoschka, Paul Klee, Franz Marc, Vasilij Kandinski, Ernst Ludwig Kirchner, Emil Nolde - danes vsi cenjeni slikarji, pripravili prodajno razstavo svojih slik in izkupiček od prodaje namenili pesnici. Dobljena vsota je bila 1600 mark, kar ni bilo veliko. Danes bi za te iste slike dobili 200 milijonov evrov.
Je pa Franz Marc, Elsin velik prijatelj, samo zanjo naslikal razglednico z modrimi konji, ki je kmalu za tem postala zaščitni znak umetniške skupine Der blaue Reiter in je danes svetovno znana.

Franz Marc:
Der Turm der blauen Pferde
1913
(vir:www.posterlounge.de)
Naj za konec mojega zapisa o zimi 1913 napišem še nekaj zelo zanimivega. Vsaj zame.
Pozimi leta 1913 so bili  trije bodoči diktatorji 20. stoletja skupaj na Dunaju. Dva od njiju sta se mogoče celo srečala. Če sta se, je bilo to njuno edino srečanje. Tako Hitler kot Stalin sta se namreč izredno rada sprehajala po Schönbrunnskem parku in prav mogoče bi bilo, da sta se tam, na enem izmed sprehodov tudi slučajno srečala. Pa čeprav se (takrat še) nista poznala.
Stalin se je na Dunaju zadrževal po navodilih Lenina in to nekaj tedensko bivanje v avstro-ogrski prestolnici je bila njegova najdaljša odsotnost iz Rusije.
Hitler pa je v tem času, potem ko ga niso sprejeli na Likovno akademijo, na Dunaju slikal razglednice. Tako se je takrat preživljal.
Tretji iz skupine, ki je bil pozimi 1913 na Dunaju, je bil Josip Broz, bolj znan kot Tito. 21-letni nastopač in ženskar je ravno pobegnil iz svoje domovine, kjer je tik pred poroko zapustil mamo svojega prvega otroka in začel na Dunaju opravljati delo poskusnega voznika pri Mercedesu. Pri tem je mirne vesti dopustil tudi to, da ga je kot ljubčka vzdrževala predstavnica zgornjega sloja dunajskega meščanstva, Liza Spuner. No, tudi njo bo, potem ko bo zanosila, zapustil in pobegnil k novi ženski. Na takšen način bo postopal še mnogokrat... Menda kar 17-krat.
Berem in se čudim. O tem do sedaj nisem imela pojma.

Zime je konec.
Marcel Proust pa konec marca 1913 še vedno zavit v krzno postopa po Parizu. Neki večer je dve uri natančno opazoval portal sv. Ane na Notredamski katedrali. Naslednje jutro je zapisal: Kdo vse se je v zadnjih osmih stoletjih zbiral pod tem portalom! Ti ljudje so bili vznemirljivejši od teh, ki jih srečujem v današnjem času. 
Mogoče si nekaj podobnega včasih mislim tudi sama...
Zanima me, kaj bo prinesla pomlad. Le kako se bodo zavrtele usode junakov, ki so mi s knjigo Floriana Illiesa, 1913, postali že zelo zelo domači?

Else Lasker-Schüler
(1869-1945)
(vir: Kulturkenner)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)